Zadnje čase prehransko niste modni, če
ne govorite o sladkorju, maščobi – ali konoplji. Na ekološki kmetiji Pr
Resman na Zgoši na Gorenjskem smo se dali poučiti o vsem, kar je
pomembno vedeti o uporabi te vsestranske, starodavne rastline. KONOPLJA,
ki jo danes poznamo kot industrijsko, je izreden vir maščob in
beljakovin, prav tako je prijetna popestritev jedilnika za kuharja, ki
rad spoznava nove okuse, po možnosti take, ki tudi v obliki hranil kaj
prispevajo k dobremu počutju.
Pri konoplji se lahko uporabi skoraj
vse. Že ko raste, iz zelenih vršičkov delamo čaj, pa pesto za testenine.
Ko rastlino požanjemo, se osredotočimo na semena. Najprej jih osušimo,
potem jih predelujemo. En način je stiskanje v KONOPLJINO OLJE,
preostali storžki, nekakšne tropine, se grobo zmeljejo za moko, na fino
in s sejanjem pa za proteine. V moki še lahko ostane majhen odstotek
maščobe, proteini, ki jih uporabljajo športniki ali bolniki za
regeneracijo, pa morajo biti čista beljakovina. To je ena pot. Druga je,
da se semena samo olušči – in ta so skoraj najbolj uporabna v kuhinji.
Lahko jemo presna ali rahlo prepražena, uporabljamo jih v solatah,
juhah, jogurtih, sladicah,« predstavi Metka Krivic paleto izdelkov iz
konoplje. Letos jo bodo želi tretjič. Verjetno ni treba ponovno
pojasnjevati, da to ni ista KONOPLJA, kot jo žanje policija? Ta ne vsebuje opojnih snovi.
Od kruha do ocvrtkov
Je pa vseeno opojno
dišalo – po peki! – iz ljubke hiške na robu vasi, kjer je gospa Metka,
odlična, praktična kuharica, pripravila nekaj jedi, v katerih se
konopljini dodatki dobro obnesejo.
Kruh mi ni bil všeč, zdel se mi je pregrob in le pri tem sem zaznala rahlo grenkljavost, ki jo povezujemo s KONOPLJO. Vsem drugim pa je ugajal in so sanjavo razmišljali, katere suhe mesnine vse bi se z njim ujele.
Juha je lahkotne narave, popečena
oluščena semena, ki jih dodamo na koncu, delujejo kot hrustavci.
Simpatična ideja. Poskusili smo tudi dve vrsti ocvrtkov, ki jih pri
Krivičevih obožujejo. Z dodatkom polivke iz sojine smetane ter nekaj
zeljne solate ali kar na posteljici iz rukole postanejo celovit obrok.
Sladice si zaslužijo posebno omembo:
piškoti so bili eni najboljših, kar sem jih jedla, zlasti sveže pečeni, s
hrustljavo skorjico in mehko sredico. Te popolnoma mirne vesti
priporočam v izdelavo. Pecivo nekoliko spominja na rožičevo, zaradi
vlaknate moke, z limonovim prelivom pa sta dober par. Za k čaju čudovito
presenečenje za goste, zlasti ker je eksotično zelenkastega videza.
Za zdravje je KONOPLJINO OLJE
Tisti, ki KONOPLJO
uživajo predvsem zaradi zdravja, ponavadi uporabljajo olje. To je
najboljši rastlinski vir maščobnih kislin omega 3 in 6, tistega torej,
kar običajno iščemo v ribah. Gostiteljica predlaga po žličko ali dve na
dan, priporoča, da olje nekaj časa zadržimo v ustih, da se začne v
organizem vsrkavati že tu, pod jezikom, rahlo razgrajeno s slino. Olje
je nekoliko specifičnega okusa in se ga kdo kar težko navadi,
pripoveduje. Zanimivo, po grlu pušča rahel občutek pikantnega, kot smo
vajeni pri ekstra deviških oljčnih oljih. Le da tu nisem zaznala močnega
vonja, tako značilnega za najboljša konopljina olja.
Moka je kar draga – treba je računati
kakih 9 evrov za kilogram – vendar velja poudariti, da je ne porabimo
veliko, saj jo vedno mešamo z drugimi, pri čemer konopljine redko
uporabimo več kot deset ali petnajst odstotkov, vsaj na začetku, dokler
se ne navadimo novega okusa. Je namreč BREZ GLUTENA
in torej brez lepka, tako da ne moremo peči samo s to moko. Je nekoliko
ostre strukture, verjetno zaradi vlaknin, in zelene barve, kar pomeni,
da bodo take tudi sladice. Konopljino moko je mogoče sicer dodajati v
skoraj vse običajne jedi iz testa: kruh, palačinke ... V njej po mletju
ostane še nekaj značilnih hranljivih snovi, ampak ne toliko kot v olju
in oluščenih semenih.
KONOPLJINA SEMENA
je po mnenju marsikoga skoraj popoln vir beljakovin, vsebuje pa veliko
že omenjenih maščobnih kislin omega 3 in 6, ki so pomembne za dobro
kondicijo imunskega sistema, znižujejo krvi tlak ter izboljšujejo
delovanje srčno-žilnega sistema. Ko gre za esencialne maščobne kisline
in beljakovine, so te iz konoplje ustrezno nadomestilo za ribe, zlasti
tiste, pri katerih se bojimo težkih kovin. Seme je prav prijetnega
okusa, nekje med pistacijo in pinjolo, posebej dražljivo pa je rahlo
popečeno, kot dodatek solati ali juhi, kot je to uporabila tudi
gostiteljica.
Najprej za svoje zdravje
»Imela sem velike
težave z želodcem, zato smo se podali v naravno hrano, na področje
biodinamike. Sicer smo v naši družini vrtnarji, ukvarjamo se s travnimi
preprogami – tudi te pridelujemo po biodinamični metodi. Ko smo pri
načrtovanju prišli do žit, smo se odločili za ajdo, nato piro in kamut,
mož, ki je agronom in ima rad nove izzive, je dodal še KONOPLJO.
Letos jo bomo posejali tretjič. To naredimo nekje na začetku maja,
pridelujemo pa jo na približno pol hektara. Posebnost našega
kmetovalnega načina je, da se držimo obsega, ki ga lahko obvladujemo v
družinskem krogu,« pojasnjuje gospa Metka, ki je po izobrazbi sicer
kozmetičarka.
Mož Janez je inženirski tip, saj je sam
zasnoval sušilnico in prešo za olje, kar je izjemna prednost za tako
kmetijo. Med drugim zagotavlja, da lahko pozimi ves čas ponujajo sveže
izdelke, saj seme predelujejo na približno dva tedna. Vse prodajajo na
različnih ekoloških tržnicah, pa doma, nekaj tudi naravnost gostincem in
pekarni na Zgoši.
Tudi sicer imajo življenjsko pametno
strategijo: sejejo pražita, čeprav imajo ta izredno majhen hektarski
donos. Lani, ko je bilo težavno leto, so komaj pridelali za seme. Ampak
jih to ne moti: »Nekako samoumevno se mi zdi, da delamo nekaj zase, za
zdravo prehrano, za samooskrbo. Če nekaj od tega še prodamo, pomeni, da
smo tudi drugim naredili dobro, da bodo vedeli, da jedo hrano, ki ni
prepotovala veliko kilometrov. Zmeraj se pa spomnim reka, napisanega na
stari tovarni v Šentvidu na Dolenjskem, pri moji stari mami: Trguj še
tako na malo, vedi, nekaj ti bo ostalo!« pravi prijazna gostiteljica.
Mogotec je šel nad KONOPLJO
Vročina je lani načela tudi KONOPLJO,
da se je kar malo sfrknila. Ampak to je tudi ena redkih težav, ki to
rastlino lahko doleti. Njen prednost namreč je, da je škodljivci ne
napadajo, raste pa pač »kot KONOPLJA«:
poseješ in je. Torej ne potrebuje pesticidov in gnojil, kar je ne samo
ekološko, ampak pomeni tudi manjši strošek. Je pa seveda pri nas ne
morete saditi kar tako, za lastno veselje: vse je treba, poenostavljeno
rečeno, prijaviti in tudi pregledali bodo, ali res gojite tam in toliko,
kot ste rekli.
KONOPLJA
je po več virih najstarejša industrijska rastlina na svetu, piše v
knjigi Superhrana David Wolfe. Gojiti so jo začeli že pred deset tisoč
leti, sprva seveda kot rastlino za pridobivanje blaga, kasneje, predvsem
v kitajski tradiciji, tudi zaradi zdravilnih učinkov. KONOPLJO
opisuje kot rastlinski vir brez konkurence, ko gre za esencialne
aminokisline v lahko prebavljivi obliki, več beljakovin pa vsebujejo le
nekatere alge.
Wolfe navaja tudi zgodbo o tem, kako je KONOPLJA
v ZDA poniknila, zanimiva je zato, ker ima marsikatera koristna
rastlina morda podobno usodo. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je KONOPLJO
začel s časopisno kampanjo preganjati medijski mogotec Randolph Hearst,
v navezi s kemičnim podjetjem DuPont ter bombažnim in naftnim lobijem.
Zakaj? Ker je družina, ki še vedno velja za sinonim bogate, kupila na
tisoče kvadratnih kilometrov gozda – za papir. V tistem času so izdelali
napravo, ki bi zelo poenostavila pridelavo papirja iz konoplje. DuPont
pa je pridobil patent za pridobivanje papirja iz lesa. Na roke jim je
šlo dejstvo, da je iz nekaterih sort rastline mogoče pridobivati
marihuano. Kriminalizacija vsepovprek in zaradi ekonomskih interesov.
Vir: http://www.konopljinoolje.net/ostali-clanki-o-konopljinem-olju/konoplja-je-lahko-prijetna-popestritev-jedilnika
